Babičini namizni tekači so šli za med

Prednovoletni čas je bil vedno nekaj posebnega v naši družini. Stanovanje je že konec novembra dišalo po cimetu in vanilji, okna so krasile papirnate snežinke, iz radia pa so nežno odmevale božične pesmi.

In to leto je babica začutila, da bi praznični čas lahko obogatila še na poseben način. Nekega mrzlega popoldneva, ko smo skupaj pili vročo čokolado, je povedala, da bo letos prodajala svoje ročno izdelane izdelke. Vsi smo jo začudeno pogledali. Babica je bila znana po čudovitih kvačkanih prtih, vezenih prtičkih, tudi čarobni namizni tekači so prihajali iz njenih spretnih rok, ki so do sedaj krasili mize samo sorodnikov in prijateljev. Letos bo drugače. Že naslednji dan je iz omare potegnila zalogo pisanih prej in blaga. Z neverjetno natančnostjo in predanostjo so se namizni tekači nalagali eden na drugega.

Eni so bili snežno beli z vezenimi zlatimi zvezdicami, drugi so nosili motive jelenčkov, smrečic in rdečih pentelj. Vsak tekač je bi unikaten, poln topline in ljubezni, ki jo je babica vpletala v vsako nit. Ko so bile škatle polne, smo skupaj postavili stojnico na božičnem sejmu sredi mesta. Babica je s svojimi izdelki pritegnila številne obiskovalce in kupce. Njena stojnica je sijala v nežni svetlobi lučk, dišala po domačih piškotih in oddajala tisto posebno toplino, ki jo lahko ustvari le nekdo z iskrenim srcem. Namizni tekači so šli za med. ljudje so se ustavljali, jih občudovali in kupovali po več kosov naenkrat.

Za svoje mize in kot darila za svoje najdražje. Babica je vsakemu kupcu pripovedovala zgodbo o tem, kako so tekači izdelani. Ob koncu sejma je bila skoraj brez zaloge. Vesela in rahlo utrujena nam je na poti domov dejala, da kar je narejeno s srcem, najde pot do srca drugih. Tisti večer smo skupaj pripravljali praznično mizo, seveda z njenim namiznem tekačem, ki ga je naredila posebej za našo družino. In vsi smo vedeli, da je bil to začetek nove praznične tradicije.